V okviru šolskega znanja obstaja vsesplošno znano dejstvo, da voda ne vsebuje energije.
Kemija meri vsebnost energije na tak način, da sežge maščobo, sladkor, ali beljakovino,
nakar izračuna količino sproščene toplote na gram proučevane snovi. Ker voda ne gori in
z njo lahko ogenj le pogasimo, se zmotno sklepa, da voda ne vsebuje energije. Dokaz, da
temu ni tako, nam sporoča naravni pojav strela, pri katerem se sprostijo ogromne količine
energije, ki strese zemljo in z bliskom in gromom razpara nebo. Če bi bilo
elektrogospodarstvo sposobno to ogromno količino energije zajeti, bi nam ob njeni
prodaji izstavilo ogromen račun. Žal pa je za kemika voda v oblaku, iz katerega je pravkar
udarila strela, le H2O, in voda iz močno naelektrenega oblaka, iz katerega bo vsak čas
udarila strela, prav tako H2O (ABCzdravja, 2012).
Živa naelektrena voda je v resnici nosilec najžlahtnejše, takoj razpoložljive bioenergije, saj
pri njenem sproščanju ne nastajajo prosti radikali. Za pridobitev te energije ni treba
vlagati energije za prebavo kot pri hrani. Še več, živa voda s svojim elektronegativnim
nabojem pritegne nase elektropozitivne proste radikale, jih z elektroni nevtralizira in je
edini antioksidant, ki jih je skozi ledvice sposobna ponesti iz telesa. Pri tem ji pomaga še
en antioksidant živa sol, ki prav tako prispeva velike količine elektronov. Po kapaciteti
antioksidativnega delovanja je najmočnejša živa voda, saj jo pijemo na litre, na drugem
mestu je živa sol, ki jo uživamo v tisočkrat manjših gramih, ostale antioksidante in
vitamine pa še v tisočkrat manjših miligramih (ABCzdravja, 2012).
